V mesto, v šumeče sonce je švignil voz ... Vozila sva se po širokih cestah, ki jih nisem videla prej nikoli; visoke hiše so stale tam; čudežni gradovi, in razprostirali so se vrti, vsi zeleni, drevje je rastlo tam, ki sem mislila, da raste samo v bajkah in da ga ugleda človek šele po smrti, kakor angelske peroti, in kar iz žive zemlje so rastle cvetice in rože, vse lepše nego v oknih ... in mislila sem, da hiti voz v jadrnem diru naravnost v nebesa. In ko se tako voziva, praša gospod: ‚Kam bi zdaj?‘