Ob gomili je ležal prazen lonec za cvetice z veliko luknjo na dnu; šele tedaj sta ga opazila. Takoj sta pomislila, sedla sta drug drugemu nasproti, lonec v sredi, na tleh; napolnila sta ga z vlažno prstjó, on je z veliko opreznostjo izgrebel zvonček iz gomile in tako sta ga presadila; obadva sta si umazala lica, roke in obleko z mokro prstjó in obadva sta bila tiha in mirna ... Dalje sem šel, nisem maral življenja; k tistim sem šel, ki spé v najgloblji senci, ker so si bili zaželeli počitka; najslajše so njih sanje.