Na belo peščeno stezo je sijalo sonce, komaj par korakov daleč, ob zidu, pa je ležal sneg. Iz malomarno nametanih, neoskrbljenih, valovitih gomil so poganjali zvončki.
Natanko v meji med senco in soncem je stalo dvoje otrok; rama in roka in pol krila je bilo že v senci, lica pa so se svetila v žarki, glasni luči, z lasmí se je igralo sonce in iz oči je gorelo.