”Glej, samo še teden dní, ali pa samo še en dan ... zdi se mi celó časih, kadar mislim tako mirno in počasi in kadar ni ne sanj, ne žalosti, da sem že umrla ... Tako ne bom vedela, kedaj pride smrt; pozdravila je ne bom ne z veselim, ne z žalostnim srcem; zato, ker jo poznam in ker je, zdi se mi, zmerom pri meni ...“