Tako je sijalo sonce v to prazno srce -- skozi pusto vejevje, ki ne bo več poganjalo popkov in mladik.
Tuja je bila luč mojim očem, toda kar sem ugledal, sem spoznal in razločil jasno kakor nikoli poprej. Moje oči so bile nekoč zastrte: gledale so, kakor je ukazovalo srcé; moja žalost je razprostrla sence do neskončnosti, moja radost jih je izbrisala in če je bilo nebo oblačno od izhoda do zahoda;čudno povečano in čudno pomanjšano se je gibalo življenje tik pred mano; fantastične kretnje fantastičnih senc, ki so prihajale tiho in tiho ugašale na razsvetljenem platnu.