Šel sem iz mesta ob zgodnji spomladi, ko je bila presvetla sončna luč še tuja zemlji in očem. Za plotom je še ležal sneg, pokrit z umazanim prahom; drevje je stalo golo in mirno, svobodno je lila svetloba skozi pusto vejevje. Tako je sijalo sonce v to prazno srce -- skozi pusto vejevje, ki ne bo več poganjalo popkov in mladik.