Podala si bova roko in se bova vrnila v noč in kvečjemu da se bova nasmehnila ob spominu na predrzno upanje ... Kmalu bo utihnil vihar; in kadar bo zunaj topla mirna noč, boš vstala in mi boš podala roko in jaz sam ti bom odprl duri in te bom spremil do stopnic. Ali predno se to zgodi,, pomisli časih, da te ljubim, s tisto veliko, trpljenja polno ljubeznijo, kakor ljubi jetnik sonce, berač bogate sanje!