Za trpljenje ustvarjenima, iz trpljenja porojenima, nama ni bilo dodeljeno, da bi uživala čisto radost, o kateri sva sanjala za hip v nespametnem, predrznem upanju. Podala si bova roko in se bova vrnila v noč in kvečjemu da se bova nasmehnila ob spominu na predrzno upanje ... Kmalu bo utihnil vihar; in kadar bo zunaj topla mirna noč, boš vstala in mi boš podala roko in jaz sam ti bom odprl duri in te bom spremil do stopnic.