Toda očitanja ni ne v ustih ne v srcu, tudi ne prošnje.
Ko je klonila tvoja glava in si omahnila ob zidu, sem te vzdignil v naročje in sem te nesel v izbo; ledene so bile tvoje roke in trepalnice so legle globoko na oči. Položil sem te na posteljo in zdi se mi, da sem zaspal tudi sam, čudno spanje brez sanj in počitka; zakaj noč je bila, ko sem se ozrl.