Veža je bila temna, od stopnic pa je sijala luč, ker so bile duri nastežaj odprte. Še predno sem vzdignil glavo, sem te videl; videl sem te že na ulici, ko me je obšel strah in ko me je za hip spreletela misel, da bi se ne vrnil več in da bi pobegnil daleč, zato da bi te ne ugledal z bdečimi očmi ... Stala si nad stopnicami, z rokami si se opirala ob zid in tako si bila oblečena, tudi tiste si imela, kakor takrat, ko sem te nesel v naročju v to izbo ...