Že ves sem bil žalosten, ko sem prihajal; daleč sega senca bolečine in ugleda jo človek, ko še komaj sluti bolečino samo. Videl sem to hišo od daleč, tudi odprto vežo sem videl in si nisem upal dalje, ker me je bil spreletel mrzel strah. Samo še sto korakov je bilo do veže in mislil sem na tihem, kakor da bi bila rešitev v tej misli: samo še sto korakov, tako vidijo moje oči; ampak moje oči so se že velikokrat lagale in zakaj bi se ne lagale nocoj?