Bežala sva tisti večer pred preteklostjo, pred usodo, ki sva jo poznala in pred življenjem samim -- in obadva sva koprnela nazaj, z bridkostjo sva čakala, da bi se izpolnila usoda. Vse je bilo zlagano in zlagana je bila najina ljubezen, zoprna in gnusna komedija ... Nič več nisva govorila o vstajenju, ne več o prihodnosti; molčala sva in sva opazovala natanko, lokavo drug drugega; v pogledu je bila nezaupnost, v srcu sovraštvo ...