Zmerom iščem človeka, ki sem ga videla pred davnim časom; teman in grob je bil njegov obraz in kadar je bil pijan, je ovil moje lase okoli roke in me je vrgel na tla; iščem ga in tako hrepenim po njem in ga ne najdem več ... Šla sem nekoč in me ni bilo teden dní; takrat bi bila umrla, kakor umirajo tam: nepoznani, neobjokovani; in umirajo brez žalosti. Našli so me in jokala sem, ko sem ugledala izbo s preprogami in tapetami in mehko posteljo; jokala sem in sem ležala dolgo, on pa je sedel pred zaklenjenimi durmi in se je smejal ...“