Komaj je zapihal jutranji veter, so legle dolge trepalnice na njena lica in trudno so zasople prsi; in komaj so utihnile ulice in je ugasnil večer, se je odgrnilo okno in zvezde so zasijale v vzdramljenih očeh. Ob jesenskem jutru, ko so oblaki prepregli nebo in je zapihal mrzel veter, so vzdignile štiri roke tisto drobno telo in so ga položile na posteljo. Nikoli več se niso odprle oči, nikoli več niso sijale zvezde v njih ...