je bil njen obraz, tako in lep kakor tvoj in še lepše nego tvoje so bile njene oči, kadar so sijale zvezde v njih. Komaj je zapihal jutranji veter, so legle dolge trepalnice na njena lica in trudno so zasople prsi; in komaj so utihnile ulice in je ugasnil večer, se je odgrnilo okno in zvezde so zasijale v vzdramljenih očeh. Ob jesenskem jutru, ko so oblaki prepregli nebo in je zapihal mrzel veter, so vzdignile štiri roke tisto drobno telo in so ga položile na posteljo.