S stene, iz mraka, je gledala podoba, obraz; dišalo je močno, kakor v zaklenjeni izbi, polni venečih rož ... Zgenila se je senca ob oknu, prikazal se je obraz; luč je segla z nebá, iz noči in je narisala profil, tako strog in, tako bolan, kakor je samo nji mogoče, ki ne pozna glasu, ne radosti ... Gledala je, ko je ležala na postelji, in si ni upala zaklicati.