Komaj ležem, komaj zatisnem oči, že izgine, tako potihoma, narahlo, kakor tat. Jaz pa ne spim, slišim jo natanko; gre mimo postelje, postane in posluša, nato gre proti durim, pol ure pritiska na kljuko, zato da bi ne zahreščala, pol ure zaklepa duri. Časih sem hudoben, odprem oči in zakličem v tistem trenotku, ko stoji med odprtimi durmi; takrat prebledí in se trese in lahko si mislite, da me ne pogleda zelo prijazno ...