Zdaj sem spoznal, zakaj je bil obraz takó plah in sramežljiv, zakaj so ga časih nenadno zalile solzé in zakaj je bil ob zadnji uri takó bolesten in izmučen; takrat sem pristopil tiho, da bi poljubil roko in da bi rekel tisto ljubeznivo besedo, ki je čakalo njeno srce nanjo vse življenje, vse dolgo strašno življenje in ki je ni bilo, četudi je kričalo srce in prosilo; pristopil sem in sem se sklonil, no roka je bila že mrzla.
Vsa moja mladost: nepoznana, nezaužita, zavržena ljubezen. In zatorej nezaužito; zavrženo življenje.