Mrzlo mi je rezalo v srce, če sem se spomnil svoje matere. Nikjer nisem videl več takih očí; že v samih očéh je bilo ljubezni za toliko, toliko otrok; vsi bi bili imeli prostora pod njenim pogledom, ki nas je odeval kakor gorek plašč. In zdaj sem spoznal: nihče ni prašal po njeni ljubezni, jemali smo surovo in osorno in sram nas je bilo njene ljubezni, ki je krvavela ter se prelivala brez koristi, ker ni bilo nikogar, da bi posegel s poželjenjem in hvaležnostjo po nji ter jo takó prebudil v stokratno življenje.