Imeli so lepe dvorce sredi mesta, kopo služabnikov, ljubeznivo in svetlo vrsto priležnic, vse bele in sladke, kakor iz cukra. In imeli so konje, da so se vozili po mestu, kadar je sijalo sonce na tlak in smo hodili mi drugi potni in trudni po žarečem kamnu; imeli so prostrane kleti, in v kleteh neskončno število sodov, ki je bilo žlahtno vino v njih; medtem ko smo srebali mi drugi grenko vodó. Kjer je bila domá sladkost in lepota, povsod so se jim odpirala vrata na stežaj, če so se le prikazali na pragu...