Pravico imam, kakor drugi, da se nastavljam blagodejnim sončnim žarkom, da štejem ponoči mile zvezdice, ki trepečejo sramežljivo na sinjem oboku, da poslušam sladke glasove, ki plakajo in vriskajo iz pesmi liričnih pesnikov; pravico imam, da duham duh vijolic, da odzdravljam bujnim rožam, kadar grem mimo vrta, da gledam z veselo in sanjajočo dušo po prostranem polju, kadar ziblje poletni veter svetlo pšenično valovje. Vsa lepota stvarstva je tudi moja, zrak in voda, petje in cvetje vijolic, šumenje gozdov in žuborenje studencev. Bog je neskončno dobrotljiv, pozabil ni na kreatur nobeno in tudi ne name grešnika.