Tedaj šele sem čutil vso ostudnost in vse uboštvo svojega prejšnjega življenja. Okusil sem slast udobnosti, vgriznil sem bil v jabolko spoznanja. Zdaj šele sem se stresel, če sem se spomnil na umazane in prašne ulice, ki sem se potikal sestradan po njih, na svojo nečedno in smradljivo kolibo, in ah, na tiste stotere surove, debele, dosita nažrte ljudí, ki so gospodovali nad mano, ker so vedeli, da moram poklekniti prednje in iztegniti roko po grižljaju kruha, če hočem živeti.