In on se usmili vsakogar; priteče k človeku, ki je v sili, in pozabi, da ga je isti človek zaničeval, natolceval in žalil, ko je imel še vsega dovolj. On je domá v smradljivih kolibah, v predmestnih ulicah, po hlevih, kjer umirajo berači in popotniki; tod rosé tolažbo in uteho njegove dobrotljive roké, tod briše njegov robec solze iz okrvavelih očí in z usehlih obrazov. V ponosne palače, na bleščéče dvorce, v bogate kloštre ne zaide nikoli.