Nič več nisem bil zadovoljen s cestnimi ogli, jarki in mlakami, pregrešil sem se v svojih mislih nad milostjo in dobrotljivostjo božjo, ki je bila dala takó radodarno vsem kreaturam zrak, vodo, šumenje gozdov in žuborenje studencev. Kadar se naseli greh v srce človeško, razjé polagoma vse bitje, človek se odvrača zmerom bolj od Bogá,dokler se naposled popolnoma ne odvrne od njega. Preklel sem v svojem srcu večnorazumni in neskončno dobrotni red stvarstva, ki nudi kreaturam zrak in vodo, šumenje gozdov in žuborenje studencev.