Tako mi je časih, kakor da bi vlačil verigo za seboj; in če se opletam, če grizem, osvoboditi se ne morem. To je jako sitno, ovira me ob mnogoterih prilikahin očitam si po vsej pravici, da je moje srce preveč tenkočutno in obzirno ... Mimo mene pa hodijo ljudje, prehitevajo me kanalje, ki bi smehljaje zadavili človeka, če bi jim stal na potu ...