Šel sem urno po stopnicah, ob oglu pa sem se ozrl; stala je še zmerom na pragu, njen obraz pa je bil miren kakor prej; ne v očeh, ne v izrazu ustnic ni bilo bolečine.
V slovo sem zamahnil še enkrat z roko, stvar je bila pri kraju in oddahnil sem se, ko sem stopil na cesto.
Na kolodvoru sem čakal dolgo, vlak se je bil zamudil.