Nato sva pila čaj in sva se razgovarjala, tako trezno in mirno, kakor človeka, ki se nista videla prej nikoli in ki govorita o svojih privatnih stvareh le zategadelj, ker si sedita slučajno nasproti v železniškem kupeju in jima je dolgčas. O nerodni železniški vožnji, o vsakdanjih opravilih, o sorodnikih in znancih -- o rečeh, ki ne zanimajo nikogar in pripovedovalca samega najmanj. Govorila sva mirno, v srcu pa je kljuvalo neprestano in nikoli si nisva pogledala v oči, da bi ne utihnila ter ne spoznala vse žalosti in laži tega hladnega slovesa.