Pospravljal sem tam svoje stvari; polagal sem v kovčeg zelo vestno kos za kosom, pozabil nisem ničesar. Časih sem postal in sem poslušal; šumelo je v sobi, zaškripali so koraki, premaknil se je stol; vsak šum me je vznemiril, bal sem se, ne vem česa; in zmerom večji je bil moj strah. Ali ne pride zdaj, ali ne odpre duri, tako počasi, čisto tiho, kakor sem se bal otrok strahu opolnoči?