Na stopnicah sem čutil, kako so mi lica drevenela, kako so bili zmerom bolj nerodni in težki moji koraki. Pogledati sem ji hotel v obraz, izpregovoriti sem hotel besedo, ali bil sem kakor otrok, ki gre za očetom molče po stopnicah in se boji zaslužene kazni.
”Tako sva torej doma!“ sem izpregovoril s tako neumnim, prisiljenoveselim glasom, da me je bilo takoj sram.