Pomisliti sem hotel na domovino, na svojo veselo in zaslužno prihodnost, toda vzdignilo se mi je v grlu kakor stud. Ne vem, kako je to, da človek časih za najprijetnejše stvari na svetu nima smisla ... ni bila lepa tisto jutro. Sedela je poleg mene molčé, roke v naročju, in se ni ozrla name; motno in trudno so strmele oči, nič življenja ni bilo v njih.