Obenem pa se mi je smilila in mehko mi je bilo pri srcu, ko sem videl tisti boječi, otroški smehljaj na njenih ustnicah, tisto čudno neumno prošnjo: ”Oprosti mi, da te ljubim!“
In lepa je bila v tistem trenutku posebno zategadelj, ker ni bila plašljivost pogleda njenega in njenega smehljaja v prav nikakem soglasju s polnimi, predrzno vzbočenimi ustnicami, s svetlimi sivimi očmi. Jaz pa imam tako rad, če se ponosna in lepa žival poniža, če se plazi strahoma pred nogami in ne pozna svoje sile.