Ali takoj mi je bilo neprijetno, ko sem začul korake zunaj. Spoznal sem, da sem jo žalil s svojo srečo, to se pravi s tem, da sem tako varno skrival svojo srečo in nisem dovolil, da bi tudi ona pomočila ustnice vanjo. Ker sem bil srečen, sem ji bil tujec; bližala se je strahoma ter je prosila s plašnimi očmi, jaz pa sem stal hladan in je nisem ogovoril.