Od začetka se je zasvetilo samo časih visoko nad nami, med mestnim zidovjem, ali kmalu se je potopilo mesto v dolino in kupola se je vzdignila od vzhoda do zahoda. Kakor odsev žarečega neba se je svetilo mesto spodaj; čuli smo od tam plapolanje in podrhtevanje tisočerih nemirnih plamenov.
Vselej, kadar je tako lep večer, je moja duša sentimentalna, izgubi se v čudne sanje.