Celó v staro srce Slivarjevo so se bili povrnili spomini iz davnih časov, in pripovedoval je, da mu je dolgčas tam v samoti in da si poišče nevesto. Velik in neroden človek je bil, oči so mu bile zalite in motne od vina in govoril je s težkim jezikom. Drugače pa je bil prijazen gospod in dober rodoljub, tudi njegova hči je bila lepa, le malo prekrepka ženska in podedovala bo najbrž vse tisto idilično in nezadolženo posestvo z vinogradi in prostranim poljem vred ...