Nasmeh na njenih ustnicah je bil zmerom razločnejši, njen pogled je bil zmerom jasnejši, nič več ni bilo vprašanja v očeh. Sedel sem tam, pritlikavec na nizkem stolčku; komaj so mi dosegle roke rob mize in njen komolec; moje velike in neumne oči so gledale plašno v smehljajoči obraz, ki se je sklanjal k meni. In takrat sem jo ljubil.