Tam je stala pod stopnicami v ubogi svoji prazniški obleki -- meni na čast in v ljubezen jo je šivala dolge noči --, glavo sklonjeno in roke povešene ob životu, na smrt obsojena.
Morda si je samo mislila moje ime in prišlo je samo slučajno na jezik, samo slučajno so se odprle morda ustnice. Zakaj njen glas je bil tako mehak in tako tuj, kakor ga nisem slišal nikoli; tudi oči njene so bile tako tuje, kakor da bi gledale v daljavo po dolgi cesti, ki ji ni konca.