Ozrl sem se in ozrli smo se vsi, tudi se je ozrla, ki je sedela poleg mene, imeniten slamnik na glavi in na slamniku imenitno rdečo rožo.
Tam je stala pod stopnicami v ubogi svoji prazniški obleki -- meni na čast in v ljubezen jo je šivala dolge noči --, glavo sklonjeno in roke povešene ob životu, na smrt obsojena.
Morda si je samo mislila moje ime in prišlo je samo slučajno na jezik, samo slučajno so se odprle morda ustnice.