Komaj sem premeril z razmišljenim pogledom nežno‐vitko telesce gospodične, niti nisem odgovoril zelo prijaznemu smehljaju njenemu, in komaj sem se ozrl na bujnokošato telo, komaj sem opazil plašni in razžaljeni pogled njenih oči ... Tako se človek veže tukaj in se veže tam; žalostna je pač usoda njega, ki misli na svojo prihodnost in na prihodnost naroda svojega ... Toliko sem čutil že takrat, da se večer morda ne razvije tako prijazno, kakor bi bilo treba.