Iznad gozda se je vzdignil tenki, srpasti ščip; bil je mlečnobel in čisto brez luči, toliko da ni utonil med zvezde, ki se niso umikale pred njim. Ker vse nebo je bilo od roba do roba tako nagosto posuto z zvezdami, da se je žareča srebrna svetloba brez nehanja in brez presledka prelivala sama vase in nikjer niti za ped ni bilo več prostora sinjini. Vse luči so bile prižgane v nebesih, tako da se je bleščalo samim angelom, ki so vajeni sijaja; velik praznik je pač bil.