Lica so bila vsa obrnjena proti nebu, zato so bila čista in, kakor lica zvezd, ki so jim hitele naproti. Še je bilo znamenje trpljenja in bridkosti na čelu, v udrtih očeh, na polodprtih ustnicah, na mnogoterem licu je še ostala strjena kaplja krvi, pod mnogoterim očesom še ni bila posušena solza; ali že je dahnilana čelo milost božja in slutnja paradiža, oči so zasijale, ustnice so se nasmehnile in koščene, izmučene roke so se željno in zaupljivo iztegale naproti srebrnim rokam zvezd. Ni bilo konca; več kakor samih usmiljenih zvezd je bilo teh oči, teh rok, ki so koprnele kvišku, v svetlobo iz noči in groze, trpljenja in smrti.