Svetle in tihe so stale tam, tesno druga ob drugi, vse bele, kakor s šmarnicami ovenčane; mežikale so prijazno, smehljale so se mi. In visoko nad njimi so potrkavali zvonovi, tako daleč, da je bila njih sladka pesem komaj še spomin.
Obšla me je prijetna misel, kakor pozdrav od teh belih, prijaznih zvezd: da bi bilo zmerom tako, do zadnjega diha in še preko njega, na vekomaj!