Bijejo z nogami, toda čarovni kolobar je začrtan, zarisan v zemljo tako ozko, da omahuje, pada telo ob nerodni, prenestrpni kretnji... Velik, suh človek v črni salonski suknji, z zlatimi naočniki in rodoljubno brado vzdiga kolena posebno visoko, kakor da bi mél prosó. Na njegovem obrazu ni niti sledú bolečine - očitno je, da je že popolnoma blazen in se mu resnično dozdeva, da popotuje neumorno, naravnost proti cilju, kakor si ga je bil izmislil v svoji blaznosti...