Tako je bilo: moja tiha, temna koliba z zaspanim natakarjem vred se je vozila jadrno mimo okamenele ceste. Gledal sem jih, koprneče popotnike, v kolobar začarane, kako so bíli z nogami, krvav pot na čelu, krvave solze v očeh in smeh, o čudež, smeh na odprtih ustnicah, smeh brez vzroka, neumen, grd, iz blazne bolečine porojen. Bijejo z nogami, toda čarovni kolobar je začrtan, zarisan v zemljo tako ozko, da omahuje, pada telo ob nerodni, prenestrpni kretnji...