Zmotil sem se bil namreč, kakor se zmoti človek, ki se vozi po véliki cesti: - mirno stojí voz, a holmi z belimi cerkvami, travniki, polja, nizke kmečke hiše, s slamo krite, gospod župnik, ki stojí na vrtu in bere brevir - vse hití mimo v pisanih podobah, radost in čudo očem... Tako je bilo: moja tiha, temna koliba z zaspanim natakarjem vred se je vozila jadrno mimo okamenele ceste. Gledal sem jih, koprneče popotnike, v kolobar začarane, kako so bíli z nogami, krvav pot na čelu, krvave solze v očeh in smeh, o čudež, smeh na odprtih ustnicah, smeh brez vzroka, neumen, grd, iz blazne bolečine porojen.