Obstal sem, kakor bi me bil kdo za suknjo potegnil.
Med Rembrandtovimi portrêti je visela precej velika slika v širokem, pozlačenem okvirju: v očrnelo vlažno steno je vzidano okno, omreženo z debelimi, železnimi palicami; izza mreže pa strmi starikav obraz, pokrit s težko, rdečkasto, globoko na čelo potisnjeno kučmo. In ta obraz se je vsesal váme s svojimi motnimi, zateklimi očmi, kakor bi me hotel nekaj vprašati, kakor bi nekaj zahteval od mene ... toda nič posebnega, zanimivega; vprašal bi me morda, kakšno vreme je zunaj, ali kdo je bila tista sključena ženska s kislimi ustni in brki pod nosom, ki se je ravnokar prizibala mimo okna ...