Vse veselo pričakovanje, vse prešerno zaupanje, vse sanje o velikem življenju, vse se je do kraja raztopilo v rosi jesenskega jutra. Duša se ti je bila koprneča, ponosna in pogumna vzdignila do bleščečega vrha gore; ko zaslišiš zvonki ukaz: ”Pojdi!“ - omahneš in trepečeš: ”Kaj že?“
Dišeča kava je bila na mizi, zraven skodelice kruh.