Noben vzklik ne izgine, noben vzdih, nobena solza in noben smehljaj. Roka božja piše sproti povest človeka, kleše jo v kamen.
Če hodiš po cesti, po kateri si romal pred zdavnimi leti, še v zgodnji mladosti, ob vsi poti spomini, tako živi, da se nekdanja ura ponevedoma zlije z zdanjo: še si tisti, kakor si, in hkrati si tisti, ki je bil.