Na predvečer moje selitve v Ljubljano je stopila mati čez prag in mi je pogledala v lice; v tistem samem pogledu sem spoznal njo, ves svoj dom in svoje življenje od rojstva.
Kar je bilo do tega trenotka, je bilo življenje v zraku, v vetru, v sončni luči, med zvezdami, v pesmi in vonju ajde, vsepovsod je bilo, samo ne med ljudmi, samo ne doma med črnimi stenami.