Takrat si tega občutka nisem mogel razložiti in tudi utegnil nisem, da bi si ga razlagal. Šele kasneje, prav kmalu kasneje me je v najhujši bridkosti presunilo: ”Ničesar nisi videl, nikogar nisi ljubil, nisi živel; samopašen si se bil zaklenil v svoje puste misli!“
Na predvečer poslednjega dne sem sedel ob oknu ter bral še enkrat tisto lepo poglavje v ”Desetem bratu“, kjer junak mladenič, poln upanja, pričakovanja in tihe bojazni skozi senčni gaj proti novemu, neznanemu domovanju.