Občutil sem, da sem bil nekaj zamudil, nekaj pozabil, nekaj nadvse važnega in imenitnega. Takrat si tega občutka nisem mogel razložiti in tudi utegnil nisem, da bi si ga razlagal. Šele kasneje, prav kmalu kasneje me je v najhujši bridkosti presunilo: ”Ničesar nisi videl, nikogar nisi ljubil, nisi živel; samopašen si se bil zaklenil v svoje puste misli!“